Elektronska pošta. Dokumenti. Videokonference. Podatkovne baze. Poslovne aplikacije. Varnostne kopije. Strežniška infrastruktura.
V številnih podjetjih je velik del teh storitev povezan z enim ali nekaj velikimi tehnološkimi ponudniki.
To prinaša ogromne prednosti. Podjetjem ni treba vzdrževati vse infrastrukture samostojno, storitve je mogoče hitro povečevati, zaposleni pa lahko do njih dostopajo skoraj od kjer koli.
Toda udobje ima tudi drugo stran: odvisnost.
Kaj se zgodi, če želi podjetje ponudnika zamenjati? Koliko časa potrebuje za prenos podatkov? Ali lahko aplikacije preprosto preseli drugam? In predvsem – ali podjetje sploh ve, kako močno je vezano na posameznega ponudnika?
Oblak je postal temelj evropskega poslovanja
Uporaba storitev v oblaku se v Evropi hitro povečuje.
Leta 2025 je plačljive storitve računalništva v oblaku uporabljalo 52,7 % podjetij v Evropski uniji. Še leta 2014 jih je uporabljalo samo 17,8 %.
Med državami obstajajo velike razlike. Na Finskem je leta 2025 plačljive storitve v oblaku uporabljalo 79,2 % podjetij, v Italiji 75,6 %, na Malti pa 74,9 %. V Sloveniji je bil delež 48,04 %.
Oblak pri tem že dolgo ni samo prostor za shranjevanje datotek.
Med evropskimi podjetji, ki kupujejo storitve v oblaku, jih 85,2 % uporablja oblačno elektronsko pošto, 71,7 % pisarniško programsko opremo in 71,5 % shranjevanje datotek. Velik delež uporablja tudi varnostno programsko opremo, računovodske aplikacije, podatkovne baze ter sisteme ERP in CRM.
Ko se vse več teh funkcij preseli k zunanjim ponudnikom, postaja vprašanje odvisnosti precej bolj pomembno.
Kaj je vendor lock-in?
Za pojav se pogosto uporablja izraz vendor lock-in oziroma vezanost na ponudnika.
Nastane takrat, ko je prehod z ene tehnološke platforme na drugo dovolj zahteven, drag ali tvegan, da podjetje ponudnika zelo težko zamenja.
Težava ni nujno v samem shranjevanju podatkov.
Podjetje lahko na določeni platformi zgradi aplikacije, avtomatizacije, varnostne politike, podatkovne baze, identitete uporabnikov in številne integracije z drugimi sistemi. Več kot jih je, bolj zapletena lahko postane selitev.
Podjetje se lahko tako znajde v položaju, ko tehnično sicer ima možnost zamenjati ponudnika, vendar bi bila migracija poslovno zelo zahtevna.
Evropska unija želi menjavo ponudnika olajšati
Problem je dovolj pomemben, da ga je začela neposredno urejati tudi Evropska unija.
Data Act se v EU uporablja od 12. septembra 2025 in med drugim vsebuje pravila, katerih namen je uporabnikom oblačnih storitev olajšati prehod med ponudniki oziroma uporabo več ponudnikov hkrati.
Evropska komisija med ovirami pri menjavi ponudnika izpostavlja stroške prenosa podatkov, dolgotrajne postopke in pomanjkanje interoperabilnosti, zaradi katerih lahko pri migracijah nastanejo težave s podatki in aplikacijami.
Pravila zato zahtevajo odstranjevanje ovir za zamenjavo ponudnika in omogočanje uporabe več storitev hkrati. Pri storitvah PaaS in SaaS morajo ponudniki med drugim zagotoviti odprte vmesnike ter najmanj možnost izvoza podatkov v splošno uporabljenem in strojno berljivem formatu.
Naslednja pomembna sprememba prihaja 12. januarja 2027, ko naj bi Data Act v celoti odpravil stroške menjave ponudnika, vključno z določenimi stroški prenosa podatkov oziroma data egress.
To je jasen signal, da vendor lock-in ni samo tehnična težava, temveč tudi vprašanje evropske konkurenčnosti.
Rešitev ni nujno odhod iz oblaka
Odgovor na tehnološko odvisnost ni, da podjetja prenehajo uporabljati velike oblačne platforme.
Njihove prednosti so prevelike.
Bolj smiselno je, da podjetje svojo odvisnost pozna in upravlja.
Prvi korak je pregled kritičnih sistemov. Kateri ponudnik hrani podatke? Kje deluje elektronska pošta? Kdo upravlja identitete zaposlenih? Na kateri platformi so poslovne aplikacije? Kako se izvajajo varnostne kopije?
Nato pride težje vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi morali ponudnika zamenjati?
Če podjetje na to nima odgovora, ima tveganje, ki ga morda še ni ustrezno ovrednotilo.
Multi-cloud je možnost, vendar ne čarobna rešitev
Ena od strategij je uporaba več ponudnikov oziroma pristop multi-cloud.
Evropska komisija Data Act izrecno povezuje tudi z možnostjo, da evropska podjetja kombinirajo podatkovne storitve različnih ponudnikov.
Toda tudi multi-cloud ima svojo ceno. Več platform lahko pomeni kompleksnejše upravljanje, več potrebnega znanja, več varnostnih nastavitev in potencialno višje stroške.
Zato cilj ni nujno popolna neodvisnost od vsakega ponudnika.
Pomembneje je preprečiti položaj, v katerem bi bila sprememba ponudnika praktično nemogoča ali bi en sam tehnološki dogodek ohromil večino poslovanja.
Digitalna suverenost postaja poslovno vprašanje
Razprave o digitalni suverenosti se pogosto zdijo oddaljene od vsakodnevnega poslovanja slovenskega podjetja.
V resnici gre za zelo praktična vprašanja.
Kdo upravlja infrastrukturo, od katere je odvisno podjetje? Kje so podatki? Kako jih lahko podjetje prenese? Katere aplikacije bi delovale brez trenutnega ponudnika? Koliko časa bi trajala migracija? In koliko bi stala?
Ker se vedno več poslovanja seli v oblak, bodo ta vprašanja postajala samo pomembnejša.
Podjetjem ni treba zapustiti velikih tehnoloških ekosistemov. Morajo pa vedeti, koliko bi jih stalo, če bi jih nekoč želela ali morala zapustiti.
Največje tveganje vendor lock-ina namreč ni to, da podjetje uporablja enega ponudnika. Največje tveganje je, da od njega postane odvisno, ne da bi to sploh vedelo.
Viri: Eurostat, Cloud computing in enterprises, 2025; Evropska komisija, Data Act explained in gradiva o začetku uporabe Data Act.